Pusti, naj te nosi voda

Voda je popolna. Čudežna stvar. Čeprav ji v resnici ne moremo reči stvar, saj so v njej molekule, iz katerih je nastalo vse življenje na Zemlji. Težko jo je opisati. Če jo natočimo v kozarec in opazujemo, se nam zdi enostavna in hkrati skrivnostna, kot kak­šno umetniško delo. Kot da bi jo ustvarilo neko bitje, ki obožuje japonsko estetiko in zna spreminjati najbolj natančne zakone narave. Voda nima barve, je brez vonja in okusa. Minimalizem, s katerim se ne more meriti nič na planetu. Ves čas spreminja oblike in stanja. Izpari v »nebesa« in se vrača na zemljo, v nenavad­nem krogu, včasih nežno kot Straussov valček, drugič divje kot Wagnerjeva opera. Voda je vreme. Voda je nežnost, a lahko je tudi neznanska smrtonosna sila. Velikanski val, moč, ki spreminja pokrajine in je ustvarila Veliki kanjon. Polna je skrivnosti, znanstveniki še vedno ne vedo natančno, kako voda zmrzuje, sprašujejo se, zakaj vroča zmrzne hitreje kot mrzla. In ko si v vročem poletnem dnevu v kozarec z vodo natresemo nekaj ledenih kock, takoj priplavajo na površje, kar se po vseh fizikalnih zakonih sploh ne bi smelo zgoditi. Preplavlja planet pa tudi naše telo, ki je v kar dveh tretjinah sestavljeno iz vode. Je najbolj nenavadna tekočina v vesolju.

A čeprav voda pokriva 74 odstotkov Zemlje, je od tega le 2,5 odstotka sladke vode, ki postaja vedno bolj dragocena. Pesnik WH Auden je imel prav, ko je napisal, da so tisoči preživeli brez ljubezni, brez vode pa niti eden. A vse te metafore, lepe misli ter navduševanje nad čudežnimi molekulami vodene popolnosti so v času, ko se da vse kupiti in prodati, nekaj povsem tujega. Romantičnega. Nekoristnega. Nepotrebnega.

V Sloveniji nimamo stika z realnostjo, zato ves čas mislimo, da je naša lepa narava večna, da imamo neskončno veliko vode. A resnica je čisto drugačna; naravo vedno bolj uničujemo, tudi s pomočjo uradnih institucij in predstavnikov, ki so tu zato, da bi jo – saj gre za javno dobro! – strateško varovali: od ministrstva za okolje do ministrstva za kmetijstvo (ki je v resnici največji onesnaževalec) in večine poslancev, ki nimajo pojma o tem, kaj je zelena politika. Ampak kakršna je tvoja zelena politika, tak je tvoj odnos do vode.

Saj je že otrokom v osnovnih šolah jasno, da obstajata samo dva zares pomembna kapitala prihodnosti, in to sta voda in hrana, ki bosta dragocenejša kot denar. Slovenija uspešno razprodaja oboje, tako živilsko industrijo kot vodne vire. Voda Costella je prešla v arabske roke, Radenska je češka, Donat hrvaški, Zala nizozemska ... (Vedno me je zanimalo, v čigave žepe so izginili vsi milijoni oziroma provizije od teh silnih prodaj. Bi bilo dobro, da bi bilo to kje zabeleženo za zanamce.) Zavedati se moramo, da je tudi petdeset odstotkov vodnih vrtin, ki jih uporabljata živilska in predelovalna industrija, že v tujih rokah.

Zadnjič sem o razprodaji slovenske vode v nacionalkinem Dnevniku gledala dober in učinkovit prispevek novinarjev Boruta Janca in Cirila Severja. Domača podjetja imajo danes deset vod­nih vrtin, tuja pa že osemindvajset oziroma kar 73 odstotkov vseh industrijskih vrtin. Črpajo se še dodatne količine in podeljujejo nove koncesije, predvsem tujim korporacijam, ki jim je dovoljeno počrpati štirikrat več kot domačim. Kakor je v prispevku povedal Mihael Jožef Toman iz biotehniške fakultete, smo lahko glede agresivnega črpanja, ki ga nihče natančneje ne nadzira, oziroma prodaje vodnih virov zelo zaskrbljeni, saj bomo zaradi pohlepa v prihodnosti začeli ogrožati podtalnico. Naša voda je pač poceni. Čeprav je izjemna. Zanjo ne znamo skrbeti in z njo ne znamo gospodariti.

Priznajmo si. Razen redkih izjem načeloma zelo slabo vodimo podjetja. Menedžerji in lastniki nimajo vizije, ne zanima jih razvoj ali vlaganje v dejavnost, denar, namenjen temu, raje pospravijo v svoje žepe. Poglejmo prav podjetja z vodo, ki so zdaj v tujih rokah: kujejo velike dobičke, ki bodo v prihodnosti še nekajkrat večji. Čeprav so morali najprej poplačati večdesetmilijonske dolgove, ki so jih podjetjem nakopali nesposobni slovenski lastniki in menedžerji. Tujci so zelo ambiciozno zastavili razvojne ideje, na trg poslali nove proizvode in prodrli na tuje trge. Hrvati to dobro znajo, njihovo vodo Jana lahko kupite ali vam jo postrežejo v najboljših trgovinah in restavracijah v New Yorku.

Mi pa se še vedno pogovarjamo o osamosvojit­veni vojni.